Za ogled dokumenta se morate prijaviti.
Input:

Zavrnitev zahtevka za vračilo DDV, vloženega v zvezi s pridobitvijo blaga (C-80/20)

21.10.2021, Vir: InfoCuria - Sodna praksa SodiščaČas branja: 48 minut

SODBA SODIŠČA (peti senat)

z dne 21. oktobra 2021 (jezik postopka: romunščina)

„Predhodno odločanje – Skupni sistem davka na dodano vrednost (DDV) – Direktiva 2006/112/ES – Členi od 167 do 171 in člen 178(a) – Pravica do odbitka DDV – Vračilo DDV davčnim zavezancem s sedežem v državi članici, ki ni država članica vračila – Imetništvo računa – Direktiva 2008/9/ES – Zavrnitev zahtevka za vračilo – ,Storniranje‘ računa s strani dobavitelja – Izdaja novega računa – Nov zahtevek za vračilo – Zavrnitev“

V zadevi C‑80/20,

katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi člena 267 PDEU, ki ga je vložilo Tribunalul Bucureti (okrožno sodišče v Bukarešti, Romunija) z odločbo z dne 19. decembra 2019, ki je na Sodišče prispela 12. februarja 2020, v postopku

Wilo Salmson France SAS

proti

Agenia Naională de Administrare Fiscală – Direcia Generală Regională a Finanelor Publice Bucureti,

Agenia Naională de Administrare Fiscală – Direcia Generală Regională a Finanelor Publice Bucureti – Administraia Fiscală pentru Contribuabili Nerezideni,

SODIŠČE (peti senat),

v sestavi E. Regan, predsednik senata, C. Lycourgos in I. Jarukaitis (poročevalec), sodnika,

generalna pravobranilka: J. Kokott,

sodni tajnik: A. Calot Escobar,

na podlagi pisnega postopka,

ob upoštevanju stališč, ki so jih predložili:

–        za Wilo Salmson France SAS C. Apostu, avocată,

–        za romunsko vlado E. Gane in R. I. Haieganu, agentki,

–        za Evropsko komisijo A. Armenia in R. Lyal, agenta,

po predstavitvi sklepnih predlogov generalne pravobranilke na obravnavi 22. aprila 2021

izreka naslednjo

Sodbo

1        Predlog za sprejetje predhodne odločbe se nanaša na razlago členov 167 in 178 Direktive Sveta 2006/112/ES z dne 28. novembra 2006 o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (UL 2006, L 347, str. 1), kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2010/45/EU z dne 13. julija 2010 (UL 2010, L 189, str. 1) (v nadaljevanju: Direktiva o DDV), ter člena 14(1)(a) Direktive Sveta 2008/9/ES z dne 12. februarja 2008 o podrobnih pravilih za vračilo davka na dodano vrednost, opredeljenih v Direktivi 2006/112/ES, davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila, ampak v drugi državi članici (UL 2008, L 44, str. 23).

2        Ta predlog je bil vložen v okviru spora med družbo Wilo Salmson France SAS (v nadaljevanju: Wilo Salmson) na eni strani ter Agenia Naională de Administrare Fiscală – Direcia Generală Regională a Finanelor Publice Bucureti (nacionalna agencija za davčno upravo –regionalna generalna direkcija za javne finance v Bukarešti, Romunija) in Agenia Naională de Administrare Fiscală – Direcia Generală Regională a Finanelor Publice Bucureti – Administraia Fiscală pentru Contribuabili Nerezideni (nacionalna agencija za davčno upravo – regionalna generalna direkcija za javne finance v Bukarešti – davčna uprava za davčne zavezance nerezidente, Romunija; v nadaljevanju skupaj: davčna organa) na drugi zaradi odločbe o zavrnitvi zahtevka za vračilo davka na dodano vrednost (DDV), ki ga je leta 2015 ta družba vložila v zvezi s pridobitvijo blaga leta 2012.

 Pravni okvir

Pravo Unije

Direktiva o DDV

3        Člen 62 Direktive o DDV za namene te direktive opredeljuje „obdavčljivi dogodek“ kot „dogodek, s katerim so izpolnjeni pravni pogoji, potrebni za nastanek obveznosti obračuna DDV“, in določa, da „obveznost obračuna DDV nastane v trenutku, ko ima davčni organ po zakonu pravico zahtevati davek od osebe, ki ga je dolžna plačati, četudi se plačilo odloži“.

4        Člen 63 te direktive natančneje določa, da „[o]bdavčljivi dogodek in s tem obveznost obračuna DDV nastane, ko je blago dobavljeno ali so storitve opravljene“.

5        Člen 167 navedene direktive določa, da „[p]ravica do odbitka nastane v trenutku, ko nastane obveznost za obračun odbitnega davka“.

6        Člen 168 iste direktive določa:

„Dokler se blago in storitve uporabljajo za namene njegovih obdavčenih transakcij, ima davčni zavezanec v državi članici, v kateri opravlja te transakcije, pravico, da odbije od zneska DDV, ki ga je dolžan plačati, naslednje zneske:

(a)      DDV, ki ga je dolžan ali ga je plačal v tej državi članici za blago ali storitve, ki mu jih je ali mu jih bo opravil drug davčni zavezanec;

[…]“

7        Člen 169 Direktive o DDV določa:

„Razen odbitka iz člena 168 ima davčni zavezanec pravico do odbitka DDV iz omenjenega člena, če se blago in storitve uporabljajo za namene:

(a)      transakcij v zvezi z dejavnostmi iz drugega pododstavka člena 9(1), opravljene zunaj države članice, v kateri je davek dolgovan ali plačan, v zvezi s katerimi bi imel pravico do odbitka DDV, če bi bile opravljene v tej državi članici;

[…]“

8        Člen 170 te direktive določa:

„Vsi davčni zavezanci, ki […] nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, imajo pravico do vračila DDV pod pogojem, da se blago in storitve uporabljajo za:

(a)      transakcije iz člena 169;

[…]“

9        Člen 171(1) navedene direktive v odstavku 1 določa, da se „[v]račilo DDV davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici, v kateri kupujejo blago in storitve ali uvažajo blago, obdavčeno z DDV, ampak v drugi državi članici, […] opravi v skladu s podrobnimi pravili iz Direktive [2008/9]“.

10      Člen 178(a) iste direktive določa:

„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni zavezanec izpolniti naslednje pogoje:

(a)      za odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga ali opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu z oddelki 3 do 6 poglavja 3 naslova XI […]“

11      Člen 178(a) Direktive 2006/112 je, preden je bil spremenjen z Direktivo 2010/45, določal:

„Za uveljavljanje pravice do odbitka mora davčni zavezanec izpolniti naslednje pogoje:

(a)      za odbitke v skladu s členom 168(a) v zvezi z dobavo blaga in opravljanjem storitev imeti račun, izdan v skladu s členi 220 do 236 in členi 238, 239 in 240 […]“

12      Člen 179 Direktive o DDV v prvem odstavku določa:

„Davčni zavezanec opravi odbitek tako, da od skupnega zneska DDV, dolgovanega za dano davčno obdobje, odšteje skupni znesek DDV, za katerega je v istem obdobju nastala pravica do odbitka, ki se uveljavlja v skladu z določbami člena 178.“

13      Naslov X te direktive, „Odbitki“, vsebuje poglavje 5 v zvezi s popravki odbitkov. V tem poglavju člen 185 navedene direktive v odstavku 1 določa:

„Popravek se zlasti opravi, če se po opravljenem obračunu DDV spremenijo dejavniki, uporabljeni za določitev zneska, ki se odbije, med drugim v primeru odpovedi nakupov ali znižanja cen.“

14      V istem poglavju člen 186 iste direktive določa, da „[d]ržave članice določijo podrobnosti [podrobna pravila] za uporabo členov 184 in 185“.

15      Člen 218 Direktive o DDV iz poglavja 3, naslovljenega „Fakturiranje“, naslova XI Direktive o DDV v zvezi z obveznostmi davčnih zavezancev in nekaterih oseb, ki niso davčni zavezanci, določa:

„Za namene te direktive države članice kot račune sprejmejo vse dokumente ali sporočila na papirju ali v elektronski obliki, ki izpolnjujejo pogoje, določene v tem poglavju.“

16      Člen 219 te direktive določa:

„Enako kot račun se obravnava vsak dokument ali sporočilo, ki spreminja prvotni račun in se nanj izrecno in nedvoumno nanaša.“

Direktiva 2008/9

17      Člen 1 Direktive 2008/9 določa, da ta direktiva „določa podrobna pravila za vračilo [DDV] v skladu s členom 170 [Direktive o DDV] davčnim zavezancem, ki nimajo sedeža v državi članici vračila in izpolnjujejo pogoje iz člena 3“ te direktive.

18      Člen 2 te direktive vsebuje te opredelitve:

„Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

[…]

3.      ‚obdobje vračila‘ je obdobje iz člena 16, za katerega se vloži zahtevek za vračilo;

[…]

5.      ,vlagatelj‘ je davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici vračila in vlaga zahtevek za vračilo.“

19      Člen 3 navedene direktive določa, da se ta direktiva uporablja za vsakega davčnega zavezanca, ki nima sedeža v državi članici vračila in izpolnjuje pogoje, ki so našteti v tem členu.

20      Člen 5 iste direktive določa:

„Vsaka država članica davčnemu zavezancu, ki nima sedeža v državi članici vračila, povrne DDV, ki je bil zaračunan za blago, ki so mu ga dobavili, ali za storitve, ki so jih zanj opravili drugi davčni zavezanci v tej državi članici […], če se takšno blago in storitve uporabijo za naslednje transakcije:

(a)      transakcije iz člena 169(a) in (b) [Direktive o DDV];

[…]

Brez poseganja v člen 6 se, za namene te direktive, […] upravičenost do [zahtevka do] vračila [vstopnega DDV] določi v skladu z [Direktivo o DDV], kakor se uporablja v državi članici vračila.“

21      Člen 8 Direktive 2008/9 v odstavku 2 določa:

„Poleg podatkov iz odstavka 1 mora zahtevek za vračilo za vsako državo članico vračila in za vsak račun ali uvozni dokument vsebovati naslednje podatke:

[…]

(d)      datum in številko računa ali uvoznega dokumenta;

[…]“

22      Člen 10 te direktive določa:

„Brez poseganja v zahtevo po informacijah iz člena 20 lahko država članica vračila od vlagatelja zahteva, da hkrati z zahtevkom za vračilo v elektronski obliki predloži kopijo računa ali uvoznega dokumenta, če je na računu ali uvoznem dokumentu davčna osnova v višini najmanj 1000 EUR ali v protivrednosti v nacionalni valuti. Vendar pa je v primeru računa za gorivo prag 250 EUR ali protivrednost v nacionalni valuti.“

23      Člen 13, prvi odstavek, navedene direktive

 
 Potrebujete pomoč?
Imate težavo z uporabo portala? Pišite nam.
Vaše sporočilo je bilo uspešno poslano.
Input:

Ta stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem brskanja po tej strani, brez spremembe pri nastavitvah vaših piškotkov, se strinjate z našimi pravili uporabe piškotkov.   V redu   Več o piškotkih